5.8 KiB
Perun in Veles
Veles ugrabi nebeške krave
Pred davnimi časi sta se bogu Svarogu rodila dva sinova, Perun in Veles. Skupaj sta odraščala v božji hiši in postajala vse močnejša bogova. Perun je bil spreten s strelo in gromom, Veles pa je imel rad živali, znal se je spremeniti v njih in z njimi govoriti.
Brata sta dolgo živela v družinski harmoniji. Nič ju ni razdvajalo. Perun je pasel svojo čredo nebeških krav in skrbel, da je njihovo mleko teklo v potokih, Veles pa je pasel volkove in skrbel, da niso napadali krav. Sloga je trajala, dokler ni nekega dne Perun naznanil svoje ljubezni do Mokoš. Mokoš je bila boginja, ki je skrbela, da so se v kraljestvu ljudi vedno opravila domača opravila. Skrbela je za dojenčke, otročke in njihove matere in vedno poskrbela je za zdravje vseh domačih. Ljudje so jo imeli radi.
Perun in Mokoš sta se ljubila, Veles pa je lahko le nemo opazoval njuno vsak dan večjo ljubezen. Tudi sam si je želel tega, vendar zaman. Zato je sklenil, da si bo v času Perunove nepazljivosti, ko je zatopljen v Mokoš, ukradel njegove krave in jo zagodel tako Perunu, kot Mokoš. Nebeške krave so namreč oblaki, njihovo mleko pa dež, ki napaja polja v kraljestvu ljudi. Ko je Veles krave odpeljal in skril v votlino, visoko v gorah, je s tem zaprl studence.
Ko tako ni bilo dežja in so se polja posušila, so vedno pogostejši klici ljudi predramili Peruna in Mokoš iz ljubezenske zasanjanosti. Videla sta, kaj se je zgodilo in Perun ni čakal. Razsrdil se je, pograbil svoje bliske in grom in se pognal za Velesom.
Veles je vedel, da mu je Perun za petami. V bežal je pred njim in se mu smejal, ga izzival. Perun pa ni trpel posmeha. Za Velesom je pognal strele, da je bliskalo in grmelo v nevihtnih oblakih na nebu. Grozna nevihta se je razvila in strele so švigale in parale nebo. Grom je tresel tla in vse kar biva v kraljestvu ljudi se je skrilo. Vendar pa ni deževalo, kot je to ob nevihtah običajno. Nebeških krav ni bilo na nebu.
Veles se je Perunu spretno izmikal. Zdaj se je skril za skalo, zdaj za drevo. Včasih se je skril za hišo ali celo za ničhudega slutečega človeka, ki je ravno tekel domov, da bi utekel blisku in gromu. Strele pa so padale povsod in kdaj tudi pokončale nič krivega.
Končno je Perunu uspelo - Velesa je ujel v kot, da ni mogel več nikamor. In potem se je predal. Perunu je pokazal, kje je tista votlina, kamor je zaprl nebeške krave in Perun jih je odpeljal nazaj na nebo.
Ko so na nebo prišli oblaki se je iz njih usula sama zlata pšenica in v kraljestvu ljudi je bilo tisto leto hrane v izobilju.
Perun je Velesa izgnal iz svojega kraljestva in ga obsodil, da bo za vedno vladal samo še v Navju.
Veles ugrabi Mokoš
Ob drugi priliki je Veles iz ljubosumja z vrha svetovnega drevesa v njegove korenine odpeljal Mokoš samo. Perun je bi bil pravkar odletel kot orel z vrhnje veje, ko se je priplazil Veles v podobi kače. Dolgo je čakal na ta trenutek. Ko je napočil, se je ovil okoli Mokoš, da se ni mogla upirati in jo odpeljal s seboj. Pod drevesom jo je skozi jamo odpeljal v svoje kraljestvo, Navje.
Perun se je brezskrben vrnil domov, ko je ugotovil, da je njegova družica izginila. Nikjer je ni videl. Takoj mu je na misel prišel njegov brat, Veles.
Tri dni in tri noči je preletaval svet, da bi ga našel. Zaman. Nato je stopil med ljudi in jih vprašal, ali so videli Velesa. Povedali so mu za jamo, ki jo je hitro našel. Ko je prišel pred vhod je, zagrmel, da so se tresla tla. Iz jame so švignile kače in ga napadle. Vse jih je prestregel in zalučal daleč proč.
Nazadnje je iz jame prilezel tudi Veles v podobi kačjega kralja. Vnela se je huda bitka. Veles je sikal in grizel, vendar do Peruna ni mogel. Po dolgi bitki ni bilo zmagovalca. Na vhodu se je prikazala Mokoš. Veles se je spremenil v krokarja in odletel. Perun pa je obstal kot vkopan. Mokoš je bila noseča.
Perun je ljubil Mokoš, vendar pa je ni več mogel sprejeti k sebi. Izgnal jo je z vrha svetovnega drevesa nižje, v kraljestvo ljudi. Obsodil jo je, da bo za vedno živela med smrtniki. Vendar pa jo je še vseeno imel rad. Ni mogel kar tako zavreči vsega kar je z njo doživel. Tako je tudi po tem, kol je Mokoš izgnal, lepo poskrbel za otroka, ki sta se rodila.
Veles ugrabi Jurija
Mokoš je ob začetku zime rodila dvojčka, Jurija in Maro. Perun je bil kot bog oče vesel, vesel je bil ves božji dvor. Vendar pa veselje ni trajalo dolgo.
Veles je že koval nov načrt, kako bo ukanil svojega brata. Tokrat se je odločil, da bo ugrabil njegovega sina, Jurija. Na noč, ko se je Jurij rodil, je Veles poslal duše umrlih na drugi svet, na Svetovno goro, kjer stoji božji dvor. Koledniki so ukanili Peruna in ugrabili komaj rojenega Jurija. Hitro so ga odpeljali s seboj v Navje, k Velesu.
Veles se je uspeha razveselil. Od vseh ukan, ki jih je zagodel Perunu, je bila tale še najboljša. Jurija je pripeljal v svoj, spodnji svet in ga naučil vsega, kar mora znati mladi volčji pastir. Naučil se je jahati, vihteti orožje in morda ne najmanj pomembno - naučil se je peči kruh. Vse te veščine so mu prišle prav v njegovem življenju.
V Navju so Jurija spremljale njegove sestre. Najbolje se je razumel z Jelico. Skupaj sta skrbela za konje, jim prinašala hrano in jih jezdila.
Perun je svojega sina iskal ves čas, vendar zaman. Nikjer ni bilo nobene sledi, niti najmanjšega glasu. Vendar ni obupal. Ob koncu zime je končno opazil Velesa. Po dolgem času je spet prijel za svojo zvesto strelo, zagrmel na vse grlo in sprožil. Veles tega ni pričakoval, bil je presenečen. Ker ni bil pripravljen na dolg boj, je hitro obljubil, da bo mladega boga poslal nazaj.
In res. Jurij se je pripravil na dolgo pot iz Navja domov. Zjutraj je osedlal konja in se podal na pot. Čez devet gora in devet voda je vodila njegova pot in ko je končno prispel v kraljestvo ljudi, so ga dočakali z veseljem.