11 KiB
I. DUHOVI
1. Kresnik. (Stari ciklus.)
I. Kresnik je zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja. Devet let ga ni mogla poviti njegova mati, dokler je ni blagoslovil soprog, ki je bil tako dolgo v oblasti zle čarodejke. Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je bil malo zadremal, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik se prebudi in pogreši svoje blago; poda se na pot, da bi ga poiskal. Po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokazejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so ti psoglavci sami vražji coprniki. Zato je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal še kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je nasel svojo čredo in jo odgnal domov.
II. Zatem se poroča o nekem drugem slavnem činu, ki ga je izvršil Kresnik, da je namreč odnesel krono Kačji kraljici. Kajkavski Slovenci imajo tole povest: Bil je svoje dni cesar, ki si je vsak dan ogledoval na konju širne pokrajine svojega cesarstva. Vsak dan je videl na neki ledini Kačeca ali Kačjega kralja, ki se je tam igral in pri tem odlagal dragocenost vseh dragocenosti, svojo krono. Cesar si je zaželel te krone in razmisljal, kako bi se je mogel polastiti. Čarodejka, h kateri je šel na posvet, mu pove, kaj ima storiti. Zapovedal je, naj napravijo zidar ji in tesarji in kovači devet železnih vrat od njegovega gradu pa do one ledine. To se je zgodilo, kakor je velel ... in cesar se napoti na konju do ledine. Kačec je bil zaspal, cesar mu je vzel zlato krono in odjahal čim hitreje. Toda kaj kmalu mu je bil Kačec za petami, a cesar je bil tako uren, da so bila prva vrata že zaprta, ko je dospel Kačec do njih. Razbil jih je, a cesar je bil že pri drugih. Osem vrat je tako razbil Kačec, sledeč cesarju, pri devetih se je sam ubil.
III. Kresnik je bil v prastarem času mogočen vitez. Ko je on vladal, je bilo po svetu še dosti goščav in v njih mnogo roparjev. To nadlego je Kresnik pobil in postreljal. (Tako je osvobodil Kresnik nekoč lastno sestro iz ujetništva, v katerem jo je dolgo časa držal pozojen velikan. Zmaj mu hoče odkupiti deklico za drevo, ki vedno zeleni in rodi zlata jabolka. To drevo vsadi v Kresnikovem vrtu. Nato prinese zaklade ... in vodo življenja (?). Te zaklade mora odslej stražiti zmaj... Rešena sestra Deva postane nato Kresnikova življenska družica.) V spomin na to zmago kurijo Slovenci še dandanes kresove na Ivanji večer in hodijo nakičene deklice po kresnicah. Nobena vas ne bo srečna, kjer bi dekleta zanemarjala ta običaj. In to bo trajalo, dokler bo svet stal.
IV. Kresnikov grad stoji daleč v Jutrovi deželi, na Zlati gori. Pred gradom raste, visoka jablan, ki nosi zlate sadove. Kdor je tako srečen, da dospe na to goro v grajski vrt in utrga zlato jabolko, ne umre nikoli. Kresnik ima zakletega sovraznika Vidovino; imenuje se tudi krivi Kresnik, ker zna čarati kakor pravi. Je pa zlohoten duh, ki skuša pravega ugonobiti. Nekoč se je napotil krast zlata jabolka, a ni mu šlo po sreči. Ko je bil ze vrh gore, je padel cez strmino in se ubil. (Šlo pa mu je narobe, ker se zjutraj ni prekrižal!)
V. Dvignil se je gavran s pomorske dežele; visoko v oblake se je pognal ter letel proti Kresnikovi deželi. Pastirček je pasel koze nekega dne dopoldan. V zraku sliši silno šumenje, ozre se kvišku -- baš nad njim leti črn vran, velik kakor žrd. Tako je mahal črni ptič s kreljutmi, da so se lomili vrhovi hrastov in padali na tla. Koze so teptale z nogami in rinile z glavo v zemljo. V zlatem gradu je sedel Kresnik in zrl cez svoje dežele. »Zopet mi prihaja kleti Vidovina, da odnese rod moji deželi.« Vran je bil padel na posejano njivo ter počel iskati v oranicah semenje, ki ga je posejal Kresnikov kmetič. Pobral je tri zrna in se pognal v zrak, da bi »ja« odnesel iz dežele. Pri tej priči se sprevrne Kresnik v neresta in švigne urno kakor blisk po zraku za gavranom, da bi mu vzel plen. Ves dan sta letela visoko pod nebom. Na večer dohiti Kresnik gavrana nad »Krvavim morjem« in mu odvzame zrna. Ponese jih nazaj v deželo in vrne materi zemlji.
VI. V gradu je bil grof. Ta je bil Vidovina. Nekoč pravi svojemu slugi: »Pelji me v lozo!« Tam mu da v roke palico in mu veli: »Tu imaš palico, pojdem malo v grm. Videl boš, da se bosta dva prasca klala. S to palico udari šarastega!« To je sluga storil, nakar sta izginila oba prasca. Sluga gre nazaj h kočiji. Grof se vrne in mu pravi: »Dobro si storil!«
VII. Nekega dne je hotel Kačji kralj ukrasti Kresniku kozla, ki je imel zlato brado. Kresnika baš ni bilo doma, lovil je s svojim psom po planini. Ko pride domov, hitro pogreši kozla. Takoj zapreže svoje bistre štiri zelenke in zdirja za roparjem. Dojde ga baš ob morju. Z ostro sekiro mu razkolje glavo, kozla pa vpreže v kočijo. Koder se je vozil, je namakal zemljo hladen dežek in tisto leto je rastla sama zlata pšenica.
VIII. Kresnik je imel brata Trota, s katerim sta junačila po starem svetu. Povest o Trotu bomo čuli kesneje. Tudi on zna dobro vihteti svoje orožje nad glavami sovražnikov.
IX. Kresnik zna bajati in se more pretvoriti v vsako stvar. Tako se je nekoc spremenil v seka (ogrskega bika z dolgimi rogovi) in je v tej podobi premagal nekega sovražnika v zraku. Storiti se more tudi nevidnega. Vsako noč se poda Kresnik na pot, da pregleda vse kraje svoje dežele. Vrne se prej, nego more njegova z njim v eni postelji počivajoča žena kaj opaziti. Potuje tako brzo. da ga je mogoce videti le en hip. Pravijo, da potujoč nosi glavo v roki, iz vratu pa mu švigajo plameni, da se vse sveti, koder hodi.
X. Stara povest je pripovedovala pač tudi, da je junak ugrabil hčer sovražne mu Kačje kraljice (Zoro) ...
XI. Ta svoj čin plača Kresnik v cvetu svojih let z življenjem. Brata ugrabljene deklice namreč zvesta, kje se nahaja ugrabljena sestra, in jo odvedeta domov. Kresnik pohiti za njima, vname se boj in mlajši brat ga zabode ... Toda Kresnik ne umre v resnici, temveč le otrpel lezi v grobu. Ponoči vstane iz groba strasna posast - Vampir; popotnika buri na samotnih potih, zahaja v človeška bivališča in pije spečim kri. Izbljuvana kri razodeva sledove Vampirja. A ko ga zalotijo solnčni žarki, otrpne nanovo in leži onemogel v razorih. Toda mine doba ukletstva in junak se prebudi spet k pravemu življenju na zemlji. Tako hodi iz kraljestva dneva in luči v kraljestvo tmin in nazaj ter bo hodil, dokler bo stal nebeški obok. Doba, ko se nahaja Kresnik v prekletstvu, je obenem tudi čas žalosti in pokore za njegov narod. Toda ta upa na vstajenje in zmagonosen povratek svojega vladarja. -- Tudi družica Kresnikova zapusti, ko pogine soprog, našo zemljo in čaka, da se spet združi z njim, ki mu je prisojena na vse veke.
2. Razna sporocila o Kresnikih.
I. Slovenci so nekdaj imeli po raznih krajih svoje varuhe, ki so gospodovali njihovi deželi in jih varovali nadlog. Imenovali so jih Krstnike. Če sta se dva Krstnika vojskovala, je zmagalec vselej pridobil svoji deželi srečo in blagostanje. V deželi zmagančevi pa se je vrstila nadloga za nadlogo; polja niso rodila, v goricah je bila slaba trgatev in ljudje so bolehali za kužnimi boleznimi. (Sv. Anton v Slovenskih goricah.)
II. Če se v času žetve na večer v oblakih bliska, pa nič ne grmi, ampak samo blisk šviga iz oblaka v oblak, tedaj se Krsniki med seboj za snopje poskušajo. Vsak Kresnik ima svoj kraj. (Sv. Barbara pri Vurbergu.)
III. Kadar se v daljavi bliska, pa se nič groma ne čuje, pravijo ljudje, da se Krstniki med seboj za dežele bojujejo. Vsaka dežela ima namreč svo¬ jega Krstnika, a o tem nihče kaj prida ne zve, niti njegova žena ne. Krstniki so dijaki črne šole, ki se izučevajo v babilonskem stolpu. Tisti, ki je v boju druge premagal, ima v svoji deželi najboljšo letino. To, je spoznati po tem, da ima sadje: jabolka, hruške, slive, pa tudi vsakovrstno zelišče — posebno znamenje. Če je to znamenje podobno meču, je očitno, da je Krstnik premagal sovražnike z mečem. Tedaj bo tudi prihodnja letina dobra. Ako so pa na sadju pike, so se streljali s strelami in bo prihodnja letina slaba. Pazite samo, pravijo ljudje, da ima vsak sad v resnici nekako znamenje. — Iz onih bojev se Krstniki vračajo često docela razsekani domov, pa se hitro zvračijo. (Radislavci.)
IV. Slovenci blizu Gorice imajo vero, da se na večer pred Šentjanžem bojujejo coprnice s Krstniki. Krstniki pa so dvanajsteri bratje; to je: če je v kaki družini od enega očeta dvanajst sinov, je dvanajsti med njimi Krstnik. O kresu so ti Krstniki v veliki nevarnosti, ker jih coprnice napadajo z rahlami in koli ali pravzaprav z ostanki rahel in kolcev, ki se odlomijo in ostanejo v zemlji, kadar se v jeseni te stvari pobirajo in pospravljajo. Da bi torej coprnice ne imele orožja, s katerim bi se borile s Krstniki, se kmetje potrudijo, da porujejo vse konice iz zemlje.
V. Valvasor nam sporoča ljudsko vero, da se prikazujejo ob Pivki v določenih časih, recimo na Sveti večer, velike množice duhov, ki jih imenujejo ljudje Vedavce (Vedaveze). Ti duhovi baje otrokom izpijejo kri, tako da morajo umreti. Tem strahovom pa se postavljajo po robu drugi duhovi: Šentjanževci in se bore z Vedavci. Mnogo ljudi je že videlo take boje.
3. Obilnjaki, Kombali, Brganti
I. Ako se ob lepih jesenskih večerih od vročine bliska, pravijo v Ivanjkovcih, da se Obilnjaki sekajo. Vsak kraj ima svojega Obilnjaka, ti pa se bojujejo z meči in obilnost pade v tisti kraj, čigar Obilnjak je zmagal.
II. Medžimurci pravijo, da Kombali po gorah megle nabirajo, iz katerih se pozneje bliska. Črne šole dijak zna s posebnim prahom Kombale po¬ streliti. — Kadar se hudo bliska in strašno grmi, pravijo Slovenci, da se Kombali sekajo.
III. Od Pohorja do Karavank pripovedujejo planinci, da se Brganti sekajo, kadar se brez groma bliska.
4. Črne šole dijaki
I. Kresnik je črne šole dijak. Ti dijaki se izurijo v babilonskem stolpu v vseh tajnih umetnostih. Tam sede na ranti kakor golobje. Vsako leto vrag enega pograbi in odnese. Ko se je dijak izučil, hodi po mlakah iskat lintvore. Ako je dijak na kraju muze opravil svoje tajne coprniške molitve, se pozoj na suho izvalja. in sicer najprej v podobi svinje, nato v podobi krave in slednjič v podobi konja. Dijak mu natakne uzdo in ga zajaše. Nato se dvigneta oba naravnost kvišku, z njima pa tudi sivi oblaki in burja. Koder jaše, pada toča in razsaja vihar, ki lomi stare hraste po sredi ali jih pa ruje s koreninami vred, hrame pa podira. Dijak goni pozoja po takih krajih, kjer na svojem potu k pozoju ni dobil kruha in stana, da tam prenoči; dijake črne šole je torej treba gostoljubno sprejeti. Ljudje pravijo, da pri vsaki nevihti dijak pozoja jaše. Pozojevo meso imajo ljudje v jutrovih deželah pod jezikom, da jih hladi, drugače ne bi mogli strpeti od solnčne vročine.