9.8 KiB
Pripovedke
Nastanek vesolja
Nastanek sveta
Faronika
Riba po morju plava,
riba Faronika.
Jezus za njo priplava
po morju globočin:
ʺO le čakaj, čakaj, riba,
riba Faronika!
Te bomo kaj prašali,
kak se po svet godi.ʺ
ʺČe bom jest z mojim repom zvila,
ves svet potopljen bo;
Če se bom jest na moj hrbt zvrnila,
ves svet pogubljen bo.ʺ
ʺO nikar, nikar, riba,
riba Faronika!
Zavolj nedolžnih otročičev,
zavolj porodnih žen.ʺ
Bajka iz Mengša
»S početka ni bilo ničesar kot Bog. Bog pa je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Prvi pogled je ustvaril našo lepo Zemljo, drugi pogled naše ljubo Sonce, tretji pogled našo prijazno Luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Bog se je čudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.
Pa pride dol tudi na našo zemljo. Pa se je bil že utrudil: pot mu je že na čelo stopila. Na Zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oživi in to je bil prvi človek. Božji mu je rod. Ni bil ustvarjen za razblode, že od začetka mu je bilo usojeno, da se bo trudil in znojil.«
Šišenska bajka
Prvotno je bila pesem, glasi se pa takole:
»Ničesar ni bilo ko Bog, Sonce in morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini (kajti v začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo). To zrno je naša Zemlja – morsko dno je njena domovina.«
Nastanek rodovitne prsti
Ajdje so si tudi pripovedovali, da je bila zemlja od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, pa tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi stanoval je Bog sam z duhom in s truplom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bliščobe. Od vednega trepeta niso mogli v slast ne jesti ne piti, nikar se po svojej volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje smilili. Ločil se je od svojega trupla in se preselil v nebesa. Truplo pa mu je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovito prst. V božjej prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. In zdaj še le so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.
Vir: Verske bajke na Dolenjskem, Trdina, Janez, 1881
Potop
Od kraja je bila zemlja pusta, nikjer ni bilo nič drugega kakor gol kamen. Bogu je bilo tega žal in je poslal na zemljo svojega petelina, naj jo oplodi, nakar bo redila človeški rod. Petelin se spusti na pečine in znese jajce čudežne moči in čudežne namene. Jajce se prebije in iz njega privre na dan sedem rek. Reke so napolnile pokrajino z vodo in na skorem je bilo vse zeleno, zemlja je nosila cvet in sad. Njiva je rodila pšenico brez človeškega truda ali prizadevanja. Na steblu nista zorela samo jabolko in smokva, temveč tudi prebel in preslasten hleb. V takem raju so živeli ljudje in si izbirali posle, kakršni so jih veselili, ne za potrebo, temveč za razvedrilo in kratek čas. Visoke gore so obdajale prvi raj, da se ni bilo treba bati ne burje ne nasilja. Še več: da bi ljudje, ki so bili sicer svoji in svobodni iz neznanja, ne trpeli škode, je visoko na nebu božji petelin treperil s peruti in jim sleherni dan zakukurikal, kdaj naj vstanejo, kdaj jedo, kaj in kako delajo. Ljud je bil srečen, samo naveličal se je petelina in njegovih večnih opominov. Ljudje so počeli mrmrati in prositi Boga, naj jih reši te živali, ki jim ne da miru, češ, da bi tudi sami pogodili, kdaj jim je jesti, delati in vstajati. Bog je uslišal nespametno prošnjo, petelin se je umeknil iz nebes. Zadnjikrat še je razpel peruti in zaklical glasno in presunljivo: »Gorje! Čuvajte se jezera!« Ljudstvo se je veselilo, da nikdar tako; nihče več jim ni kalil prostosti. Še dolgo so se držali stare šege, kakor jo je bil uredil božji petelin: jedli, delali, vstajali so v najboljšem redu, kakor poprej. Ali malo po malo je začel eden ali drugi razmišljati, da prostemu ljudu ne pristoji, da bi tako suženjsko poslušal žival, in začeli so živeti po svojem, za red pa niso marali. Tako so se rodile bolezni in razne druge nejevolje. Željno so se ljudje zopet ozirali proti nebu — a zaman! božji pevec je zginil za večno.
Zdaj so hoteli posluhniti vsaj na njegove zadnje besede, ali niso mogli uganiti njih smisla. Petelin jih je opomnil, naj se boje jezera. A zakaj? Saj ga v dolini ni bilo. Tu je mirno teklo po svojem koritu onih sedem rek, ki so se izlile iz jajca. Prišlo jim je torej na misel, da mogoče leži nevarno jezero kje onkraj gora, in so pošiljali sleherni dan na hrib človeka, če bi kaj opazil. Pa nobene pogibeli odnikoder, stražar je hodil zaman na razglede in ljudje so se zopet pomirili. Predrznost ljudska je bila vsak dan večja in večja: ženske so delale iz pšeničnega klasja metle, a moški so leno poležavali. Ni se jim dalo več na drevo, da si nabero hlebčkov, temveč so ga podkurili pod steblom, da je padlo na tla in da so ga mogli brez truda obrati. Ko so se nasitili, so poležavali kraj reke, se razgovarjali in počenjali vsakovrstne nerodnosti. Nekdo je uprl oči v vodo, pokimal z glavo in bleknil: »Bratje, čudno se mi zdi in hotel bi vedeti, zakaj je vode prav toliko in nič več in nič manj.« Nato odvrne neki drugi, še pametnejši: »To ti je bila muhavost našega petelina. Dosti sramotno za nas, da še sedaj poslušamo njegovo zapoved in stražimo jezero, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Da je po mojem, bi čuvar danes zadnjikrat odšel na goro. Kar se pa tiče rek, mislim po svoji pameti, da bi bilo bolje, da je več vode na svetu.« Sosed pritrdi temu modrovanju, radi vode pa je mislil in dejal, da je vode v izobilju in še celo preveč. Tretji lenuh pridoda, da imata menda oba prav in da bi bilo najbolj pametno, jajca razbiti in na zemljišče vsakega soseda prav toliko vode napeljati, kolikor je je treba; jezerskega stražarja pa v resnici ni treba več. Jedva so se možje to domenili, je nastalo po vsej dolini vpitje. Vse je drevelo k jajcu, da bi ga razbili. Vsem je bilo edinole žal, da je stražar že odšel na hrib in da bo šele naslednji dan mogoče, sramotno stražo odpraviti. Množica se je prerivala okoli jajca, oni tretji modrijan je pobral velik kamen in kresnil po jajcu. Med silnim gromom se je razbilo in iz njega se je izlilo toliko vode, da je na skorem utonil ves človeški rod. Raj se je napolnil z vodo in je bil nazadnje veliko jezero. Božji petelin je prav svaril, a kaj, ko ga razuzdano ljud stvo ni razumelo! Voda je prodirala do najvišjih vrhov, kjer je stal stražar, ki je edini preostal v vseobči pogibeli. Ko je videl neprestano rastoče vode, je počel bežati.
Nastanek časa
Kresnik in Babilon
Največji neprijatelj Kresnikov je bil kačji kralj Babilon. Enkrat je Kresniku vse krave pokral in jih v velikem bregu skril. Kresnik je vzel silno boklačo (batino) in je udaril po pe čini. Mahoma je prišlo tisoč hudih duhov iz globoke votline. Ko so ti duhi na svetlo stopili, se je začelo bliskati in grmeti kakor na sodni dan. Kresnik je pa vedel, da so sami vražji coprniki, zato je vse potolkel, — bili so sami pesoglavci, in precej se je zvedrilo. Po tem je še zaklal kačjega kralja in dobil je krave nazaj.
Vir: Josip Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev
Kresnik in Alenčica
Ednok je Kresnika morski kralj povabil na gostijo. Vzel si je najlepšo Vilo, ktera mu je za doto prinesla 999 gradov. Iz Vurberškega grada je stopil v zlato ladijo, in črez 30 dni je prišel k morskemu kralju. Tam so samo forežino pili. Kačja kraljica je izvedela, da ni Kresnika doma. Hitro zleti v vurberški grad in mu vzeme lepo ženo Alenčico. Ko Kresnik domu pride, ne najde ljube žene. Hitro si zmisli, da mu njo je vzela kačja kra ljica. Sedem mescev je imel iti do kačje kraljice. Ko do nje pride, začne se huda vojska. Kresnik je dosti vojsčakov s seboj vzel. Kačja kraljica se je skrila v globoko gorsko votlino, v kteri je bila Kresnikova Alenčica priklenjena, varovala je jetnico grda kačja pošast. Kresnik je zmagal in je kačjo pošast za klal, in svojo ljubo Alenčico rešil. (Trstenjak v »Novicah", 1. 1858, str. 374.)
Vir: Josip Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev
Kresnik in Ses
O Vurberškem Krsniku pripoveduje se še nekaj druzega, Grad Vurberg imenujejo listine 11. stoletja Wurben, kar pomeni v starej nemščini pozoja. Še sedaj postavlja naš narod dosti povesti v ta grad; postavim, kako je Krsnik sasa ali Sesa ubil. Zmija je lezla prek Drave, pravi ljudstvo, in je bila tako grozovito velika, da je tok Drave zadrževala. Drava je presto pila breg svoj in je poplavila vse Ptujsko polje. Vtekla se je skoz gorice, kjer se še sedaj vijugast jarek vidi proti silnemu gradu, oklenila je silen grad s svojim truplom, rep v gobec po- tegnivša. (Drugačica te povesti pravi, da je pozoj „Ses".bil po Krsniku iz oblakov vržen, in da se je kotal doli po bregu in zbrazdil vijugast graben pod bregom). V gradu je živela za prta lepa kraljičina z imenom Vesina. Šest mescev je zmaj na Vesino pred gradom prežal. Na Jurjevo je pa prišel lep grof Krsnik s svitlim mečem in se je postavil nad kačo. Kača pa je imela peroti in je v zrak zletela. Pa tudi Krsnik je vedel ha- jati — zrastla so mu krila, in v zraku se Šes in Krsnik hudo vojskujeta. Krsnik premaga kačo, jo vrže v globoki grajski stu denec, in jo tam priklene s silnim lancem na pečino, kjer še dandanašnji leži. Ko je Krsnik Sesa premagal, padala je sama zlata pšeničika na zemljo. Krsnik si je Vesino vzel za ženo, in je ž njo srečno živel.
Vir: Josip Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev