Clanki/vegetacijski-mit.md

# Zgodba o Juriju in Mari

## Zima

V mogočnih zapisih časa se odraža globoka povezanost naših prednikov z naravnimi cikli in neizmerno češčenje božanskega. Med temi zgodbami izstopa zgodba o Juriju in Mari, ki se prepleta s starodavnimi običaji ter nosi globoko vpetost v naravo. Na dan zimskega sončnega obrata, ki je oznanjal začetek novega leta in prehod v boljše obdobje se rodi mlado malo sonce, mladi bog, božič Svarožič - Jurij. S tem dogodkom je vzklila zgodba, ki sega globoko v obrednost naših prednikov. Skozi prizmo njune usode in cikličnosti letnih časov se vzpostavlja nežno tkivo povezanosti med svetom božanstev in človeškimi usodami. Vabljeni v zgodbo o Juriju in Mari, ki nam razkriva zapleteno prepletanje človeških čustev, naravnih ciklov ter večnega potovanja med svetovi.

Na dan zimskega sončnega obrata, sta se bogu Perunu in boginji Mokoš rodila dvojčka, sin Jurij in hči Mara. Perun in Mokoš sta bila kot starša presrečna, čeprav sta že imela devet sinov (Jurij je deseti).

Na dan zimskega sončnega obrata sta bogu Perunu in boginji Mokoš rodila dvojčka, sin Jurij (Jarilo) in hči Mara. Kljub že devetim sinovom sta Perun in Mokoš sprejela svoja dvojčka z veliko sreče.

Vendar pa temne sile kaosa že načrtujejo svoje zle poteze, ki bodo zmotile božji mir, ki trenutno vlada v božjem dvoru na Svetovni gori.

Še istega večera so [Velesovi](veles.md) odposlanci, koledniki, duše mrtvih, iz onstranstva prišli na Svetovno goro, pred zlata vrata božjega dvora in peli koledniške pesmi.

> Mi smo prišli pred vrata, \
> De bila božja zlata! \
> [Vir](https://sl.wikisource.org/wiki/Oddelek_A._Kolednice./Kolednice_splo%C5%A1ne.)

V pasmih so koledniki zahtevali odkupnino, sicer, so rekli, bodo mladega božiča ugrabili in odpeljali s seboj.

> Iz korica mač izvleče, \
> Pa pozoju glavu siječe. \
> Hodi kuma u komaru, \
> Nosi jaja u košaru. \
> Donesite nam sedalce, \
> I još k tomu dva tri jajce. \
> Ak nemate dva tri jajca, \
> Pa nam dajte pet dinarca. \
> Ak nas ne te darovali, \
> Mi vam bumo sinka krali, \
> Sinka krali otpelali, \
> Srede luga zelenoga. \
> Srede luga zelenoga, \
> Srede cveća šarenoga.

Ko so se vrata dvora odprla so koledniki hitro vstopili na dvorišče, kjer je rasel zeleni bor, in ugrabili mladega božiča. Jurija so odvedli s seboj, v svet zelenih livad, svet kjer vedno cveti cvetje - onstranstvo, Irij. Veles je malega Jurija vzgajal kot svojega sina. Ko je nekoliko zrasel, je v podzemlju pasel sveto čredo in pazil na Velesove volkove. Vedno so ga obkrožale Velesove hčerke, med njimi tudi Jelica.

Koledniki pa niso ugrabili le sina božjega, pač pa so s seboj odvedli tudi čredo svetih nebeških krav. Nebeške krave predstavljajo nebo, ki daje dež - dež je mleko nebeških krav. Zdaj, ko jih ni, tudi ni dežja in s tem tudi v naravi nič ne raste, potoki presahnejo. Veles je zaprl studence.

Perun je Velesa zaradi polastitve sina in svete črede sovražil. Kjerkoli ga je zagledal, je vanj sprožal strele z neba. Veles se je pred Perunom skrival, pogosto je menjal svojo podobo, včasih se je prikazal kot domače govedo, včasih kot medved - kralj gozdnih zveri, včasih kot kača - Zmij, Vouvel, Ses, Kačja kraljica. Kadar je hodil po svetu in ga je Perun napadel z gromom in bliskom, je pred njim bežal, se skrival za skale, za hiše, za drevesa, včasih tudi za ljudi. Perunove strele zato treskajo povsod, včasih tudi v ljudi.

Za nevihte pravijo, da so nebeška bitka med Perunom in Velesom. In prav prve nevihte v letu kažejo na Perunovo zmago. V veliki kozmični bitki je premagal Velesa in osvobodil svojega sina in sveto čredo. Krave se vrnejo na nebo, Jurij pa se pripravlja na prihod.

## Pomlad

Spomladi se narava prebuja iz sna, počasi se prebuja tudi mlada Mara. Na spomladansko enakonočje sta dan in noč enako dolga. Sonce, svetloba je zmagala nad temo. Začenja se pomlad, mlada Mara prihaja z njo. Ni še vsa bujna, narava še ni še vsa ozelenela - na ta čas je treba še počakati - da se v deželo vrne Jurij, ki s seboj prinese 'pedenj dolgo travico'.

Mara je mlado dekle, hči boga Peruna in boginje Mokoš. Fantje ji dvorijo, vse njene prijateljice so že našle ženine, ampak ona čaka na pravega. Svoje jabolko, simbol ljubezni, njene izbire, še vedno drži v svojih rokah, nikomur ga še ni dala.

> Ovo se klanja, zeleni Jure, kirales. \
> Zeleni Jure, zeleno drevce, kirales. \
> Zeleno drevce, v zelenoj hali, kirales. \
> Zelenoj hali, jukuni kapi, kirales. \
> Kukuvačica zakukuvala, kirales. \
> U jutro rano, v zelenom lugu, kirales. \
> Dajte mu dajte, Jurja darovajte, \
> dajte mu mleka, zelena mu obleka, \
> dajte mu vina, da ga nebo zima, \
> dajte mu mesa, da se ne otresa, \
> dajte mu soli za debele voli, \
> dajte mu masti, da bo vreden časti, \
> dajte mu groš, da nam dojde još, jih, jih jihuhu! \
> [Vir](http://www.ivan-navratil.org/default.asp)

V onstranstvu pa se Jurij pripravlja na pot. Pri tem mu pomagajo sestrice, ki pripravljavijo, napojijo in nahranijo njegovega konja. Dogajanje je opisano v pesmih, ki jo vsi poznamo kot otroške ali kot plesne pesmice.

> O Jeleno, vsa gora zelena, \
> nutri raste trava ditelina. \
> Žela jo je spremlada devojka \
> zlatim srpom, belimi rukami. \
> Nesla jo je svoj'ga bratca konjcem. \
> Pijte, jejte, moj'ga bratca konjci, \
> Jutri bote daleč putovali \
> Čez te gore, gore visoke, \
> čez te vode, vode gliboke. \
> [Vir](https://sl.wikisource.org/wiki/Slovenske_narodne_pesmi_(%C5%A0trekelj)/Razdelek_II._Pesmi_na_kolu_in_plesu.)

Marko skače. Marko je v nekem trenutku v preteklosti nadomestil Jurija.

> Marko skače, Marko skače \
> po zelenoj trati. \
> Aj, aj ajajaj, \
> po zelenoj trati.
>
> V rokaj nosi seden žuti zlati. \
> To de njemi za devojko dati. \
> Pijte, jejte moj'ga brata konji! \
> Pa smo išli daleč po devojko. \
> Prek devetih pred desetih mostov. \
> Dajte nam jo naša draga mati! \
> Ne dam ti jo star si i bradati! \
> Naj jo jejo miši i podgane. \
> [Vir](https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-UC5G0AWV/221538bb-84a5-44db-a4f6-0de68513fb4a/PDF)

Zeleni Jurij s svojim prihodom prinese pomlad. Z njim pride novo življenje, nova vegetacija, vse v naravi ozeleni.

Na Jurjevo se namreč Jurij (Jarilo), Perunov deseti izgubljeni sin, ki ga je na božič ugrabil Veles in ga nato v onstranstvu vzgajal kot svojega sina, iz Irja vrne na naš svet, svet ljudi. Jurij se je na pot dobro pripravil. Pri tem so mu pomagale sestrice, hčere Velesa. Jelica je požela zeleno travo in z njo nahranila njegove konje ('pijte, jejte, pijte, jejte mojga brata konji'). Jurijeva pot je bila dolga, težka, prek morij in prek polj, 'prek devetih, prek desetih mostov', skozi gozd in prek blatnih močvirij. Prišel je iz onstranstva, iz vlažnega sveta v suh svet. Svet, ki se je v Sušcu posušil in rabi vlago, ki jo s seboj prinese Jurij. S tem vladavina nad svetom, ki je bila do sedaj pri Velesu prenese na Peruna, Perunov suhi svet pa dobi to kar potrebuje - Velesovo roso, vlago, dež, vodo. Na nebo so se vrnile božje krave, njihovo mleko bo spet napajalo potoke, reke in jezera. Perun in Veles sta s tem za nekaj časa popravila odnose. Na svetu je spet zavladalo ravnotežje.

> Prošel je prošel, pisani vuzem \
> Došel je došel zeleni Juraj, \
> Na zelenem konju, \
> Po zelenem polju, \
> Donesel je, donesel \
> Pedenj dugu travicu, \
> Lakat dugu mladicu. \
> Dajte mu dajte, \
> Jurja darovajte! \
> Dajte mu pogače, \
> Da mu noga poskače! \
> Dajte mu vina, \
> Da mu nebu zima! \
> Dajte mu pleče, \
> Da vam kaj ne reče! \
> Dajte mu jajec, \
> Da ga ne bu zajec! \
> Dajte mu soli, \
> Da ga kaj ne boli! \
> Dajte mu groš, \
> Da vam dojde još …

Jurij na tem svetu spozna Maro, svojo sestro. Jurij se zaljubi v njo, ona pa v njega. Dvori ji in za njeno roko prosi njeno mati, ki pa poroki nasprotuje in pravi, da Maro raje zaklene v skrinjo, kot pa da jo da bradatemu Juriju. Mara pa se ne dá in Juriju podari svoje zlato jabolko, znak njene ljubezni.

> Igra v kolo jabuko, jabuko rudeče, \
> rad imel bi jabuko ali k meni neče.
>
> Zatrkljaj se jabuko, kamor tebi drago, \
> samo k temu ne trkljaj, koga nemaš rado.
>
> Jabuko se k meni je zatrkljalo rdeče, \
> in prineslo meni je, tri pehare sreče. \
> [Vir](http://www.ivan-navratil.org/default.asp)

Pa še ena podobna pesem iz Bele krajine:

> Našla sem jo, našla sem jo, zlato jabuko, \
> dala, sem jo, dala sem jo ocu talati. \
> Otac ne zna, otac ne zna pravo talati, \
> sebi više, sebi više, nego meni da.
>
> Našla sem jo, našla sem jo, zlato jabuko, \
> dala, sem jo, dala sem jo majki talati. \
> Majka ne zna, majka ne zna pravo talati, \
> sebi više, sebi više, nego meni da.
>
> Našla sem jo, našla sem jo, zlato jabuko, \
> dala, sem jo, dala sem jo bratcu talati. \
> Bratec ne zna, bratec ne zna pravo talati, \
> sebi više, sebi više, nego meni da.
>
> Našla sem jo, našla sem jo, zlato jabuko, \
> dala, sem jo, dala sem jo sestri talati. \
> Sestra ne zna, sestra ne zna pravo talati, \
> sebi više, sebi više, nego meni da.
>
> Našla sem jo, našla sem jo, zlato jabuko, \
> dala, sem jo, dala sem jo dragom talati. \
> Dragi znade, dragi znade pravo talati, \
> meni više, meni više, nego on ima. \
> [Vir](http://www.ivan-navratil.org/default.asp)

Ljubezen traja in se razvija, v deželi je pomlad in vse bo zacvetelo. Začenja se obdobje, ki pomeni bujno rast v naravi, vse kipi od zelene barve. Začenja se plodni del leta.

Zdaj je čas, da se začnejo bolj zares dela na poljih in vrtovih. Vse je pripravljeno na poln izbruh pomladi. Življenje je lepo.

Mara je Jurijeva sestra dvočjica. Rodila se je, enako kot Jurij, na zimski sončev obrat. Bila je mlada in lepa, črni lasje so ji padali na ramena. Do pomladi je rasla in se krepila, na očetovem dvoru je z drevesa, na katerem rastejo zlata jabolka enega utrgala. Spomladi je bila pripravljena na ljubezen.

> Mlada nevesta po gradu šeče, \
> po gradu šeče, deverke budi. \
> Dever ne verek kako brajenek, \
> stante se gore mlade snašice, \
> pak nadielite nas djevojčice, \
> nas djevojčice zelena Jura! \
> Sve su djevojčice zamuž otišle, \
> Samo ostala Mara djevojka. \
> Mara ima zlatnu jabuku. \
> Puno gospode za jabuku drže, \
> Komu jabuka, temu djevojka, \
> Juri jabuka, Juri djevojka

Vse njene prijateljice so si že našle fante in se poročile, le Mara še ne. Čakala je na tistega pravega.

> Igraj kolo, igraj kolo, \
> u dvadeset i dva, \
> igraj kolo, igraj kolo, \
> u dvadeset i dva. \
> U tom kolu, u tom kolu \
> lepa Mare (Jure) igra, \
> u tom kolu, u tom kolu \
> lepa Mare (Jure) igra. \
> Hej ta Mare, hej ta Mare \
> medna usta ima, \
> dal me oče, dal me oče \
> poljubiti s njima? \
> Uzmi Mare, uzmi Mare \
> koga ti je drago, \
> samo nemoj, samo nemoj \
> koga nemaš rado. \
> Sad se vidi sad se zna, koji koga rad ima, \
> sad se vidi sad se zna, koji koga rad ima. \
> [Vir](http://www.ivan-navratil.org/default.asp)

Na Jurjevo je spoznala mladega Jurija, ki je v deželo prinesel pomlad. Zaljubila sta se in okoli niju je zacvetela vsa narava.

## Poletje

Na Ivanje, na višku svoje moči, sta se Mara in Jurij poročila. Leto s tem stopi v obdobje plodnosti, obilja, narava je v polnem razmahu. Jurij pa ima tudi svojo nestanovitno stran. Vsak mesec se prenavlja in vsak dan se spreminja - kot Mesec. Ali bo njuna zveza zdržala?

> Bog daj, Bog daj, dobro večer, \
> daj nam Bože dobro leto. \
> Za večerkom bolje jutro, daj ... \
> Na to streho rosa pala, daj ... \
> Pod to streho posteljica, daj ... \
> Na posteljici lepa Mare, daj ... \
> Ona ima dvoje prosce, daj ... \
> Dvoje prosce, sunce, mesec, daj ... \
> Komu bi jo bolje dati, daj ... \
> Ali suncu ali mescu, daj ... \
> Mesečko se pomlajuje, daj ... \
> Pomlajuje, postaruje, daj ... \
> Sunce je se jedenako, daj ... \
> Pred vrati je borovica, daj vam Bože slabo leto. \
> Krepala vas polovica, daj ... \
> Vaša vrata so izblata, daj ... \
> V vaši hiši same miši, daj ... \
> V vaši vrti sami krti, daj ... \
> [Vir](http://www.ivan-navratil.org/default.asp)

Na ta dan smo tako rekoč pol leta po božiču, ko se je Jurij rodil in odšel na svojo pot. Pol leta Jurijeve poti skozi leto je za nami, pol pa je še pred nami. Le kaj prinese še preostanek do naslednjega Božiča?

## Jesen

Na jesensko enakonočje sta dan in noč spet enako dolga. To je praznik konca plodnega dela leta, poletje se poslavlja, prihaja jesen.

Jurij med poletjem ni bil zvest Mari. Njegov značaj je podoben luni - nestanoviten je. Njuna zveza se krha, končuje se plodnost njunega odnosa in s tem tudi plodnost narave. Ampak vsega še ni konec. Pravkar smo pobrali plodove našega dela, čuti se, da so dnevi vse krajši. Začenja se jesen, ko se narava odene v pisano listje toplih, jesenskih barv.

Jurij je Maro torej prevaral, ni ji bil zvest, kot ji je obljubil. Mara pa tega ni trpela. Njena žalost jo je požrla in vsa se je spremenila. Sčasoma je postala jezna in vzkipljiva, hudobna. Očetu Kresniku je povedala kaj je Jurij storil in ta je naročil svojemu sinu Jarniku, da Jurija pošlje nazaj v onstranstvo, da ga ubije.

Jarnik je svojo nalogo opravil. Jurija je poslal nazaj od koder je prišel, v onstranstvo. Mare pa to ni prav nič razveselilo in ji olajšalo srčnih bolečin. Postarala se je, njeni črni lasje so posiveli in se povsem pobelili. Njena nekoč sijoča koža je postala siva in nagubana. Njeno dobroto je zamenjal hlad in zloba. Nič več ni Mara, mlada deklica, zdaj je Morana, boginja zime, teme, mraza, smrti in težkih sanj.

Ljudje to preobrazbo vidijo in z njo živijo nekaj časa. Ko je imajo dovolj, Morano želijo najti in jo poslati k Velesu - v smrt. Morana ve, da jo iščejo, zato se skriva, preoblečena v Pusta. Vendar to ne prevara ljudi, najdejo jo in jo zažgejo na grmadi ali pa utopijo v reki. V vsakem primeru primeren konec za Morano.

Seveda pa prehod v onstranstvo niti za Morano, niti za Jurija ni konec potovanja. Oba sta se že ponovno rodila na božič in oba spet čakata, da pride njun čas.

Ta del zgodbe ponazarja pripoved o Zlatorogu.

>### Zlatorog
>
>V planinskem raju nad dolino Soče so živele bele žene. S svojo dejavnostjo so lajšale težavno življenje tamkajšnjih ljudi, vendar jim strogo prepovedale vstop v svoje planinsko domovanje. Če se mu je kdo preveč približal, so ga odgnali plazovi, nalivi in toča. Prav tako so varovale svoje bele koze, ki so se pasle v strmi steni nad Soško dolino. Koze je vodil Zlatorog. Bele žene so ga naredile neranljivega. Če ga je lovec zadel, je iz njegove krvi pognala triglavska roža, in če je použil le en list, je ozdravel. Njegovi zlati rogovi so bili ključ do zlata v gori Bogatin, ki ga je varoval stoglavi zmaj.
>
>Ob sotočju Soče in Koritnice je nekoč stala krčma. Krčmaričina hči je imela mnogo snubcev, ljubila pa je le trentarskega lovca, sina slepe vdove, ki je slovel kot najboljši lovec, in o katerem se je govorilo, da je pod zaščito belih žena.
>
>Neko pomlad so se v krčmi ustavili beneški trgovci. Eden izmed njih, mlad in bogat Lah, je z dobrikanjem in obdarovanjem domače hčere povzročil spor med trentarskim lovcem in njo. Oponesla mu je, da ji še ni prinesel niti triglavske rože, čeprav pozna vsa bogastva gora. Lovec je odgovoril, da ve, kje je ključ od Bogatina, s katerim bi postal kralj v primerjavi z beneškimi kramarji, in užaljen zapustil krčmo. Nato se je sestal z Zelenim lovcem, ki ni bil na najboljšem glasu, vedel pa je mnogo o bogastvu v Bogatinu. Še isti dan sta se odpravila zalezovat Zlatoroga. Trentarski lovec ga je s strelom ranil, potem pa sta mu sledila.
>
>Ko je trentarski lovec v snegu zagledal najlepše triglavske rože, med njimi tudi planike, iz katerih je svoji materi kuhal zdravilo za oči, se je začel obotavljati, vendar ga je Zeleni lovec pregovoril, naj nadaljuje. Medtem je Zlatorog použil nekaj rož, ki so mu dale prejšnjo moč, in se po ozki stezi v grozečem naskoku približal trentarskemu lovcu. Ob pogledu na ponosnega Zlatoroga in strme stene okrog je lovec omahnil v globino.
>
>Prihodnjo pomlad je pred krčmo priplavalo njegovo truplo, s šopkom triglavskih rož v roki.
>
>Ko so se poleti pastirji povzpeli nad dolino, so na mestu prejšnjega raja našli skalno pečevje. Bele žene so odšle, Zlatorog pa je v svoji jezi popolnoma porušil livade, tako da so v skalovju še danes vidni sledovi njegovih rogov.

[Vir](https://sl.wikisource.org/wiki/Zlatorog_(ljudska_pripoved))

Jurij in Mara predstavljata letno kroženje letnih časov. Vsako leto se na novo rodita in vsako leto umreta. Jurijeva hoja v krogu je navdahnila naše prednike, da so v njegovo čast plesali kolo. Nas pa navdahne zgodba, ki se nikoli ne zaključi.

Jurij pa je za nas res pomemben. Je bog, ki se je v onstranstvu, za morjem, naučil peči kruh in to znanje prinesel tudi nam. Prav tako nam je prinesel žito, da bi lahko iz njega naredili moko za kruh. Tukaj pa se je zapletlo. Naši predniki namreč iz spoštovanja do Mokoš, matere zemlje niso želeli poškodovati in je orati. Sama Mokoš je posredovala in ljudem dovolila, da njen sin naredi prvo brazdo, Jurij pa je posejal žito. Od takrat naprej je bog pomladanskega sonca Jurij postal tudi bog plodnosti, naši predniki pa so iz nabiralcev in lovcev napredovali tudi v poljedelce.

Jurij je tudi bog, povezan z vojno in vojskovanjem. V onstranstvu je namreč 'pasel' Velesove volkove. Volkovi so v njem prepoznali vodjo mu sledili in ga ubogali, Juriju pa zaradi tega rečemo tudi gospodar volkov ali volčji pastir.