8.9 KiB
Kako je nastal svet
Na začetku ni bilo ničesar, razen širne teme. In potem je iz teme prišel Rod. Rod je ustvaril čarobno zlato jajce. Lupina je počila in iz jajca so se rodili Svarog, Lada in Črnobog. Lada, boginja Mati, boginja Ljubezni je s svojo ljubeznijo prebila skozi temo. Rod je potem ločil temo od svetlobe in resnico od laži.
Svarog se je poročil z Lado in potem zaspal. Njegov sen je trajal vekomaj. V sanjah je videl ves svet, njegovo popolnost in lepoto in se ni hotel prebuditi. Vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Prvi pogled je ustvaril našo lepo Zemljo, drugi pogled naše ljubo Sonce, tretji pogled našo prijazno Luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Svarog se je čudil in v sanjah začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja. Njegova žena pa si je obupno želela, da spet odpre oči, in tako je rodila vse, o čemer je sanjal. Med tem, ko je to počela, je Črnobog tiho gledal. Postajal je ljubosumen na Svarogov prelepi svet in se odločil, da ga uniči. Vendar se je po tem Svarog prebudil in ga vrgel stran.
Potem je občudoval popolnost sveta, ki ga je ustvaril v sanjah in ga je zanj rodila Lada. Odločil se je, da stopi v središča sveta, kjer je našel kamen Alatir. Odločil se je, da ga spremeni v svoje nakovalo. Skoval je orožje za boj proti Črnobogu, za primer, če bi se vrnil.
Oh, in se je. Ampak tokrat kot zmaj s stotinami glav in železnim repom. Svarog se proti njemu ni mogel boriti sam, zato je skoval več bogov, da so mu pomagali. Prvi je bil Dajbog, bog Sonca. Potem Stribog, bog vetra in končno še Semargl, bog - pes ognja.
bilo zlato jajce, bog Rod. Rod se je rodil iz jajca in si takoj ustvaril pomočnico, boginjo Mati, boginjo Ljubezni, Lado. Njena ljubezen se je Svet je ločil na tri dele, nebesa, ki je prostor za bogove, Svetlobe in Pravice. Drugi del je poimenoval svet, to je pojavni svet, torej materialni svet ljudi. Tretji svet je onstranstvo, svet podzemlja, svet mrtvih. Naprej je Rod ustvaril Svaroga, boga, ki bo dokončal stvaritev sveta.
Svarog pa je spal in sanjal. Vendar je bilo usojeno, da se zbudi. Zbudil se je in si ogledoval po okolici in
Na Zemlji ni bilo ničesar razen morja. Sonce je pripekalo. Bog se je ogrel in se potopil, da se v morju okopa. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini, kajti v začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo. To zrno je naša zemlja – morsko dno je njena domovina.
Zemlja plava na vodi, okoli nje pa se podita dve veliki ribi. Kadar se katera od njiju obregne ob zemljo ali udari po njej z repom, nastane potres.
Svarog pa se je naveličal potovanja in se je vrnil nazaj na našo zemljo. Z obličja mu kane na zemljo kaplja potu in iz te kaplje se je rodil prvi človek. Ustvarjen je bil iz božjega potu v večni opomin, da si mora v potu svojega obličja služiti svoj kruh.
Zemlja je bila od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, saj tudi ni bilo treba, da bi rodila kaj za preživetje. Med ljudmi je stanoval sam Svarog, z duhom in telesom in jih hranil z nebeško mano. A ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bleščobe. Od neprestanega trepeta niso mogli v slast ne jesti ne piti, nikar se niso mogli po svoji volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje zasmilili. Ločil se je od svojega telesa in se preselil v nebo. Telo pa je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst.
V božji prsti so si ljudje sami iskali svojo hrani in niso več potrebovali nebeške mane. Šele zdaj so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.
Da pa bi Svarog ljudem pomagal, je na zemljo poslal svojega petelina, naj jo oplodi, nakar bo redila človeški rod. Petelin se spusti na pečine in znese jajce čudežne moči in čudežne namene. Jajce se prebije in iz njega privre na dan sedem rek. Reke so napolnile pokrajino z vodo in hitro je bilo vse zeleno, zemlja je nosila cvet in sad. Njiva je rodila pšenico brez človeškega truda ali prizadevanja. Na steblu nista zorela samo jabolko in smokva, temveč tudi prebel in preslasten hleb. V takem raju so živeli ljudje in si izbirali posle, kakršni so jih veselili, ne za potrebo, temveč za razvedrilo in kratek čas. Visoke gore so obdajale prvi raj, da se ni bilo treba bati ne burje ne nasilja. Še več: da bi ljudje, ki so bili sicer svoji in svobodni iz neznanja, ne trpeli škode, je visoko na nebu božji petelin zamahnil s peruti in jim sleherni dan zakikirikal, kdaj naj vstanejo, kdaj jedo, kaj in kako delajo. Ljudstvo je bilo srečno, vendar so se ljudje naveličali petelina in njegovih večnih opominov. Ljudje so počeli mrmrati in prositi boga, naj jih reši te živali, ki jim ne da miru, češ, da bi tudi sami ugotovili, kdaj je treba jesti, delati in vstajati. Bog je uslišal nespametno prošnjo, petelin se je umaknil iz nebes. Zadnjikrat še je razpel peruti in zaklical glasno in presunljivo: »Gorje! Čuvajte se jezera!« Ljudstvo se je veselilo, kot še nikoli; nihče več jim ni kalil prostosti. Še dolgo so se držali stare šege, kakor jo je bil uredil božji petelin: jedli, delali, vstajali so v najboljšem redu, kakor poprej. Ali malo po malo je začel eden ali drugi razmišljati, da svobodnim ljudem ne pristoji, da bi tako suženjsko poslušal žival, in začeli so živeti po svojem, za red pa niso marali. Tako so se rodile bolezni in razne druge težave. Željno so se ljudje zopet ozirali proti nebu — a zaman! božji pevec je izginil za večno.
Zdaj so hoteli poslušati vsaj njegove zadnje besede, a niso mogli uganiti njihovega smisla. Petelin jih je opomnil, naj se boje jezera. A zakaj? Saj ga v dolini ni bilo. Tu je mirno teklo po svojem koritu onih sedem rek, ki so se izlile iz jajca. Prišlo jim je torej na misel, da mogoče leži nevarno jezero kje onkraj gora, in so pošiljali sleherni dan na hrib človeka, če bi kaj opazil. Pa nobene nevarnosti od nikoder, stražar je hodil zaman na razglede in ljudje so se zopet pomirili. Človeška predrznost je bila vsak dan večja in večja: ženske so delale iz pšeničnega klasja metle, moški so leno poležavali. Ni se jim dalo več na drevo, da si naberejo hlebčkov, temveč so ga podkurili pod steblom, da je padlo na tla in da so ga lahko brez truda obrali. Ko so se nasitili, so poležavali kraj reke, se pogovarjali in počenjali vsakovrstne nerodnosti. Nekdo je uprl oči v vodo, pokimal z glavo in rekel: »Bratje, čudno se mi zdi in hotel bi vedeti, zakaj je vode prav toliko in nič več in nič manj.« Nato odvrne neki drugi, še pametnejši: »To ti je bila muhavost našega petelina. Dosti sramotno za nas, da še sedaj poslušamo njegovo zapoved in stražimo jezero, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Da je po mojem, bi čuvar danes zadnjikrat odšel na goro. Kar se pa tiče rek, mislim po svoji pameti, da bi bilo bolje, da je več vode na svetu.« Sosed pritrdi temu modrovanju, zaradi vode pa je mislil in dejal, da je vode v izobilju in še celo preveč. Tretji lenuh pridoda, da imata menda oba prav in da bi bilo najbolj pametno, jajca razbiti in na zemljišče vsakega soseda prav toliko vode napeljati, kolikor je je treba; jezerskega stražarja pa v resnici ni treba več. Komaj so se možje to domenili, je nastalo po vsej dolini vpitje. Vsi so drveli k jajcu, da bi ga razbili. Vsem je bilo edinole žal, da je stražar že odšel na hrib in da bo šele naslednji dan mogoče, sramotno stražo odpraviti. Množica se je prerivala okoli jajca, tretji modrijan je pobral velik kamen in kresnil po jajcu. Med silnim gromom se je razbilo in iz njega se je izlilo toliko vode, da je kmalu utonil ves človeški rod. Raj se je napolnil z vodo in je bil nazadnje veliko jezero. Božji petelin je prav svaril, a kaj, ko ga razuzdano ljudstvo ni razumelo! Voda je prodirala do najvišjih vrhov, kjer je stal stražar, ki je edini preostal v splošni pogibeli. Ko je videl neprestano rastoče vode, je počel bežati.
Na visokem hribu, kamor je bežal stražar, je bila vinska trta, ki se je z vršičem dotikala neba. Prijel se je te trte in začel plezati v višino. Kurent, pri starih Slovanih zelo spoštovan bog, to vidi in se močno razveseli, da mož išče pomoči na drevesu, njemu posvečenem, in se usmili revnega človeka. Kmalu je voda začela odtekati, zemlja pa se je vse bolj sušila. Rešeni človek je moral Kurentu, svojemu rešitelju, obljubiti zase in svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelišči in rad užival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Rešeni človek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdino steblo in se poda po širokem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseka šibo in jo vtakne z vso močjo v zemljo. Pri tej priči se strese vsa zemlja. In res je še dandanašnji v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razširili po Kranjskem in še zdaj se živijo Kranjci večidel od ajde in čislajo vino in se s hvaležnostjo spominjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika.