17 KiB
Nastanek sveta
Kako je nastal svet
V začetku ni bilo ničesar, razen širne teme.
In potem je iz teme prišel Rod.
Rod je ustvaril čarobno zlato jajce. Lupina je počila in iz jajca so prišli Svarog, Lada in Črnobog.
Svarog se je poročil z Lado in potem utonil v spanec. V sanjah je videl ves svet in njegovo popolnost, njegovo lepoto in se ni hotel zbuditi. Njegova žena je obupano želela, da končno spet odpre oči in tako je rodila vse, o čemer je sanjal. Med tem je Črnobog tiho gledal. Postajal je ljubosumen na Svarogov čudovit svet in se odločil, da ga bo uničil. Vendar se je Svarog prebudil iz svojega dolgega sna in Črnoboga vrgel proč.
Svarog je potem gledal in občudoval popolnost sveta. Odločil se je, da odide v središče sveta, kjer je našel bel kamen Alatir. Odločil se je, da ga spremeni v svoje kovaško nakovalo. Ustvaril je veliko orožja, s katerim se bo boril proti Črnobogu, če se bo vrnil.
In se je. Ampak tokrat kot zmaj s stotinami glav in železnim repom. Svarog se ni mogel boriti proti njemu sam, zato je skoval več bogov, da bi mu pomagali. Prvi je bil Dajbog, bog sonca. Potem Stribog, bog vetra. In nazadnje Semargl, bog - pes ognja.
S skupnimi močmi so mogočni bogovi premagali zmaja Črnoboga in ga uporabili kot bika. Svarog je namreč skoval plug in bogovi so prisilili Črnoboga, da ga je vlekel. Velika brazda, ki jo je naredil je postala meja, ki ločuje svet. Svet, v katerem živijo bogovi so nebesa in temno kraljestvo Črnoboga je podzemlje. Edina stvar, ki ju povezuje je mosta Kalinov, ki jo bodo kasneje uporabljale duše teh, ki so umrli.
Bogovi so se odločili, da se preselijo gor in živijo na nebu. Tako je Lada rodila čarobni hrast, svetovno drevo. Hrastove veje segajo v nebo, njegovo deblo je postalo človeški svet, vidni svet, in njegove korenine segajo v podzemlje, kar omogoča zlobnim stvarem, da splezajo na zemljo in v nebo, samo da se lahko borijo proti bogovom, v obupni potrebi po nadaljevanju prizadevanj Črnoboga.
Bajka iz Mengša
»S početka ni bilo ničesar kot Bog. Bog pa je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Prvi pogled je ustvaril našo lepo Zemljo, drugi pogled naše ljubo Sonce, tretji pogled našo prijazno Luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Bog se je čudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.
Pa pride dol tudi na našo zemljo. Pa se je bil že utrudil: pot mu je že na čelo stopila. Na Zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oživi in to je bil prvi človek. Božji mu je rod. Ni bil ustvarjen za razblode, že od začetka mu je bilo usojeno, da se bo trudil in znojil.«
Šišenska bajka
Prvotno je bila pesem, glasi se pa takole:
»Ničesar ni bilo ko Bog, Sonce in morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini (kajti v začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo). To zrno je naša Zemlja – morsko dno je njena domovina.«
In the beginning, there was nothing other than heaven and ocean, God in his boat, and a devil emerging from the sea foam. He sat next to God. It was the Devil who suggested to God the idea of creating the world, as he couldn’t accomplish it himself. The Devil dived in and came back with a handful of sand taken from the bottom. God scattered it on the water and created the beginnings of the Earth – which was so small, however, that they both hardly fit. God and the Devil inhabited the Earth, when the Devil decided he would push the sleeping God off into the water. But all he did was to make the Earth grow from God’s side, from the East, and from his side from the West. The two creators started an argument which ended with God withdrawing to the Heavens, and the Devil being precipitated into the abyss by God’s thunderbolts.
Kako je nastal svet
S početka ni bilo ničesar. In v tem nič je bilo zlato jajce, bog Rod. Rod je prišel iz jajca in si takoj ustvaril pomočnico, boginjo mati, boginjo ljubezni, Lado. In njena ljubezen je prebila skozi temo. Sledeč temu je Rod ločil temo od svetlobe in resnico od laži. Svet je ločil na tri dele, Prav, ki je prostor za bogove, svetlobe in pravice. Drugi del je poimenoval Jav, to je pojavni svet, torej materialni svet ljudi. Tretji svet je svet podzemlja, svet mrtvih. Naprej je Rod ustvaril Svaroga, boga, ki bo dokončal stvaritev sveta.
Svarog pa je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Prvi pogled je ustvaril našo lepo zemljo, drugi pogled naše ljubo sonce, tretji pogled našo prijazno luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Bog se je čudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.
Ničesar ni bilo ko Bog, Sonce in morje. Sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju skoplje. Ko se je spet vzdignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini (kajti v začetku je vse ostalo tam, kamor je padlo). To zrno je naša zemlja – morsko dno je njena domovina.
Zemlja plava na vodi, okoli nje pa se podita dve veliki ribi. Kadar se katera od njiju obregne ob zemljo ali udari po njej z repom, nastane potres.
Svarog se je naveličal potovanja in se je vrnil nazaj na našo zemljo. Z obličja mu kane na zemljo kaplja potu in iz te kaplje se je rodil prvi človek. Ustvarjen je bil iz božjega potu v večni opomin, da si mora v potu svojega obličja služiti svoj kruh.
Zemlja je bila od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, saj tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi je stanoval Svarog sam z duhom in truplom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bleščobe. Od vednega trepeta niso mogli v slast ne jesti ne piti, nikar se po svoji volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje zasmilili. Ločil se je od svojega trupla in se preselil v nebesa. Truplo pa mu je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst.
V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. Zdaj šele so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.
Od kraja je bila zemlja pusta, nikjer ni bilo nič drugega kakor gol kamen. Bogu je bilo tega žal in je poslal na zemljo svojega petelina, naj jo oplodi, nakar bo redila človeški rod. Petelin se spusti na pečine in znese jajce čudežne moči in čudežne namene. Jajce se prebije in iz njega privre na dan sedem rek. Reke so napolnile pokrajino z vodo in na skorem je bilo vse zeleno, zemlja je nosila cvet in sad. Njiva je rodila pšenico brez človeškega truda ali prizadevanja. Na steblu nista zorela samo jabolko in smokva, temveč tudi prebel in preslasten hleb. V takem raju so živeli ljudje in si izbirali posle, kakršni so jih veselili, ne za potrebo, temveč za razvedrilo in kratek čas. Visoke gore so obdajale prvi raj, da se ni bilo treba bati ne burje ne nasilja. Še več: da bi ljudje, ki so bili sicer svoji in svobodni iz neznanja, ne trpeli škode, je visoko na nebu božji petelin treperil s peruti in jim sleherni dan zakukurikal, kdaj naj vstanejo, kdaj jedo, kaj in kako delajo. Ljud je bil srečen, samo naveličal se je petelina in njegovih večnih opominov. Ljudje so počeli mrmrati in prositi Boga, naj jih reši te živali, ki jim ne da miru, češ, da bi tudi sami pogodili, kdaj jim je jesti, delati in vstajati. Bog je uslišal nespametno prošnjo, petelin se je umeknil iz nebes. Zadnjikrat še je razpel peruti in zaklical glasno in presunljivo: »Gorje! Čuvajte se jezera!« Ljudstvo se je veselilo, da nikdar tako; nihče več jim ni kalil prostosti. Še dolgo so se držali stare šege, kakor jo je bil uredil božji petelin: jedli, delali, vstajali so v najboljšem redu, kakor poprej. Ali malo po malo je začel eden ali drugi razmišljati, da prostemu ljudu ne pristoji, da bi tako suženjsko poslušal žival, in začeli so živeti po svojem, za red pa niso marali. Tako so se rodile bolezni in razne druge nejevolje. Željno so se ljudje zopet ozirali proti nebu — a zaman! božji pevec je zginil za večno.
Zdaj so hoteli posluhniti vsaj na njegove zadnje besede, ali niso mogli uganiti njih smisla. Petelin jih je opomnil, naj se boje jezera. A zakaj? Saj ga v dolini ni bilo. Tu je mirno teklo po svojem koritu onih sedem rek, ki so se izlile iz jajca. Prišlo jim je torej na misel, da mogoče leži nevarno jezero kje onkraj gora, in so pošiljali sleherni dan na hrib človeka, če bi kaj opazil. Pa nobene pogibeli odnikoder, stražar je hodil zaman na razglede in ljudje so se zopet pomirili. Predrznost ljudska je bila vsak dan večja in večja: ženske so delale iz pšeničnega klasja metle, a moški so leno poležavali. Ni se jim dalo več na drevo, da si nabero hlebčkov, temveč so ga podkurili pod steblom, da je padlo na tla in da so ga mogli brez truda obrati. Ko so se nasitili, so poležavali kraj reke, se razgovarjali in počenjali vsakovrstne nerodnosti. Nekdo je uprl oči v vodo, pokimal z glavo in bleknil: »Bratje, čudno se mi zdi in hotel bi vedeti, zakaj je vode prav toliko in nič več in nič manj.« Nato odvrne neki drugi, še pametnejši: »To ti je bila muhavost našega petelina. Dosti sramotno za nas, da še sedaj poslušamo njegovo zapoved in stražimo jezero, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Da je po mojem, bi čuvar danes zadnjikrat odšel na goro. Kar se pa tiče rek, mislim po svoji pameti, da bi bilo bolje, da je več vode na svetu.« Sosed pritrdi temu modrovanju, radi vode pa je mislil in dejal, da je vode v izobilju in še celo preveč. Tretji lenuh pridoda, da imata menda oba prav in da bi bilo najbolj pametno, jajca razbiti in na zemljišče vsakega soseda prav toliko vode napeljati, kolikor je je treba; jezerskega stražarja pa v resnici ni treba več. Jedva so se možje to domenili, je nastalo po vsej dolini vpitje. Vse je drevelo k jajcu, da bi ga razbili. Vsem je bilo edinole žal, da je stražar že odšel na hrib in da bo šele naslednji dan mogoče, sramotno stražo odpraviti. Množica se je prerivala okoli jajca, oni tretji modrijan je pobral velik kamen in kresnil po jajcu. Med silnim gromom se je razbilo in iz njega se je izlilo toliko vode, da je na skorem utonil ves človeški rod. Raj se je napolnil z vodo in je bil nazadnje veliko jezero. Božji petelin je prav svaril, a kaj, ko ga razuzdano ljud stvo ni razumelo! Voda je prodirala do najvišjih vrhov, kjer je stal stražar, ki je edini preostal v vseobči pogibeli. Ko je videl neprestano rastoče vode, je počel bežati.
Stari Slovenci so mislili, dokler so še malikovali, da je bil v začetku sveta presrečni vek. da je rasel kruh na drevju in da je bilo klasje pšenično pol sežnja dolgo. Srečni ljudje so bili sprva dobri, pa kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so sklenili bogovi svet pokončati. Silno je počelo deževati in zemljo je pa visoko zalila voda. Vsi ljudje so poginili, samo štirje so se rešili, da niso bili pokončani v strašni povodnji.
O treh povest molči; kako se je pa četrti otel strašne povodnji, se ve. Bila je namreč na visokem hribu vinska trta, ki se je z vršičem dotikala neba. Prijel se je četrti te trte in začel plezati v višino. Kurent, pri starih Slovanih jako spoštovan bog, to vidi in se močno razveseli, da mož išče pomoči na drevesu, njemu posvečenem, in se usmili revnega človeka. Brzo je jela voda odtekati, zemlja pa se je vse bolj sušila. Rešeni človek je moral Kurentu, svojemu rešitelju, obljubiti zase in svoje potomce, da bo vedno ljubil dve njemu sveti zelišči in rad užival njun sad. To sta bili vinska trta in pa ajda. Rešeni človek vzame v eno roko trto, v drugo pa ajdino steblo in se poda po širokem svetu iskat stanovanja. Na bregovih Jadranskega morja se ustanovi. Od vinske trte, ki jo je nosil v roki, odseče šibo in jo vtakne z vso močjo v zemljo. Pri tej priči se strese vsa zemlja. In res je še dandanašnji v Proseku zelo dobro vino. Tudi ajdo je vsejal. Njegovi sinovi so se razširili po Kranjskem in še zdaj se živijo Kranjci večidel od ajde in čislajo vino in se s hvaležnostjo spominjajo Kurenta, starega svojega dobrotnika. Štirje, povodnji oteti ljudje, so se razdelili v štiri dele sveta in zopet napolnili zemljo.
SLOVENSKI MITI O NASTANKU SVETA
- Zemlja je zrno peska, ki ga je bog prinesel iz pramorja. Morda pa bog ustvari svet celo iz niča, ko se sam prebudi iz večnih sanj, iz večnega niča (kaosa), in njegovi pogledi postanejo zvezde, iz kaplje njegovega potu nastane človek. Bog pošlje potem ljudem sonce, nebeškega petelina, ki znese jajce, iz katerega poteče sedem rek. Zdaj je človek v raju. Toda ljudje petelina odpodijo nazaj v nebo in za kazen jih doleti vesoljni potop.
- Ničesar ni bilo kot samo Bog, sonce in morje. Sonce je pripekalo, Bog se je ugrel in se potopil, da bi se v morju ohladil. Ko se je spet dvignil, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Zrno je izpadlo ter ostalo na površini. To zrno je naša zemlja, morsko dno pa njena domovina.
- Od početka ni bilo nič drugega kakor Bog, sonce in morje. Sonce je pripekalo, Bog se je ugrel in pošel proti morju, da se v valovih okoplje. Ko se je spet dvignil iz vode, mu je ostalo za nohtom zrno peska. Padlo mu je iz nohta ter ostalo na morski gladini, ker spočetkom je vse obležalo tam, kamor je padlo. To zrno je naša zemlja, dno morja pa njena domovina.
- Od kraja je bila zemlja pusta, nikjer ni bilo nič drugega kakor gol KAMEN. Bogu je bilo tega žal in je poslal na zemljo svojega PETELINA, naj jo oplodi, nakar bo redila človeški rod. Petelin se spusti na pečine in znese jajce čudežne moči in čudežne namene. Jajce se prebije in iz njega privre na dan 7 REK. Reke so napolnile pokrajino z vodo in na skorem je bilo vse zeleno, zemlja je rodila cvet in sad.
- Ko še ničesar ni bilo, je INDIJSKI ATMAN v podobi ogromnega človeka ležal razprostrt čez vse in videl nikogar razen sebe; raztrgal je svoj jaz na dva dela in naredil iz njiju nebo in zemljo.
- Dokler so bili Slovenci še AJDI, so mislili, da je Bog od konca spal in da je trajal ta spanec od vekov. Ko pa je prišel čas, da se je zbudil, se je začel ozirati krog sebe in njegov prvi pogled je ustvaril našo lepo zemljo, njegov drugi pogled naše preljubo sonce, njegov tretji pogled našo prijazno luno, vsak poznejši pogled na bleščečo zvezdo. Bog se je začudil prelepim rečem, ki so jih ustvarile njegove oči, in jih je hotel razgledati, a čim dalje je prišel, tem več je bilo zvezd, ker so se vsak trenutek pomnoževale. Bog se je naveličal potovanja in se je vrnil nazaj na našo zemljo. Z obličja mu kane na zemljo kaplja potu in iz te kaplje se je rodil PRVI ČLOVEK. Ustvarjen je bil iz božjega potu v večni opomin, da si mora v potu svojega obličja služiti svoj kruh.
- Spočetka ni bilo ničesar ko Bog in Bog je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil iz sna in se ogledoval in vsak pogled mu je spremenil v zvezdo. Bog se je začudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja. Na poti pride tudi na našo Zemljo, pa se je bil že utrudil, pot mu je načelo stopi. Na zemlj mu pade kaplja krvi, kaplja oživi, in to je bil prvi človek.
- Ajdje so pripovedovali, da je bila zemlja od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, saj tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi je stanoval Bog sam z duhom in truplom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bleščobe. Od vednega trpeta niso mogli v slast ne jesti ne piti, nikar se po svoji volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje zasmilili. Ločil se je od svojega trupla in se preselil v nebesa. Truplo pa mu je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst. V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. Zdaj šele so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.
- Naši starši so mislili, da zemlja na vodi plava. Zato so si razlagali potres takole: V vodi, ki v njej plava naša zemlja, sta dve veliki ribi, in kadar se te dve živali premetujeta po vodi in ena drugo dregne ob zemlj ali pa z repom po njej udari, se zemlja strese in to je potres. Pravijo, da potres rake pokolje (Prekmurje). Na Primorskem (Podmelc) pojo o ribi faroniki: če bom jest z mojim repom zvila, ves svet potopljen bo. Bajko o ribi faroniki, ki na hrbtu nosi svet je ohranilo ljudsko izročilo zgornjega Posočja.