12 lines
1.9 KiB
Plaintext
12 lines
1.9 KiB
Plaintext
# Diskrecija v. Arbitrarnost
|
|
|
|
Diskrecijska pravica se vse prepogosto razume in interpretira kot pravica nekoga, da odloči skladno s svojo “vestjo” in ničemer drugim. Pri tem menda ne rabijo upoštevati ničesar drugega in ni jim mogoce ničesar očitati. Vsi ostali bi se seveda morali enostavno sprijazniti in sprejeti dane odločitve.
|
|
|
|
Tak pogled ni pravilen in je škodljiv. Non sequitur.
|
|
|
|
Diskrecija je območje, v katerem lahko nekdo odloča skladno s svojo vestjo in nekimi osnovnimi pravili. Znotraj tega območja je mogočih več različnih, včasih diametralno nasprotnih odločitev, ki so vse pravnoformalno pravilne, vprašanje pa je, ali so tudi pravične. Pravila pri odločanju na podlagi diskrecije so npr. da se v podobnih primerih sprejme podobna odločitev, v različnih pa različna. Pravilo je, da je treba odstope od ustaljene prakse še posebej dobro utemeljiti. Pravilo je, da je treba diskrecijsko pravico razlagati čim bolj ozko. Bistvo diskrecije je, da omogoča urejanje zelo širokega spektra življenjskih situacij, ki jih ni mogoče vedno predvideti v naprej, v času, ko se pišejo pravna pravila.
|
|
|
|
Odstopanje od zgoraj navedenih pravil, vodi v arbitrarnost. Arbitrarnost je odločanje o posameznem primeru brez upoštevanja konteksta, ki ga ustvarja pretekla praksa in okoliščine primera, o katerem se odloča, ustvarja pravila specifično za konretni primer in na teh pravilih potem opravičuje utemeljenost in legitimnost odločitve. Gre za tipično zlorabo pooblastil. Za zlorabo zaupane oblasti. Za ravnanje v nasprotju z etiko, moralo, v nadprotju s pričakovano integriteto.
|
|
|
|
Arbitrarnost je škodljiva. Gre za uresničevanje kapric posameznih odlčevalcev, za izživljanje. Oblast kvari. Absolutna oblast kvari absolutno. Zato že lep čas velja, da je treba polje diskrecijskega odločanja ožiti. Pravila je treba oblikovati tako, da je diskrecije čim manj.
|