# Zgodba o Juriju in Mari ## Zima V mogočnih zapisih časa se odraža globoka povezanost naših prednikov z naravnimi cikli in neizmerno češčenje božanskega. Med temi zgodbami izstopa zgodba o Juriju in Mari, ki se prepleta s starodavnimi običaji ter nosi globoko vpetost v naravo. Na dan zimskega sončnega obrata, ki je oznanjal začetek novega leta in prehod v boljše obdobje se rodi mlado malo sonce, mladi bog, božič Svarožič - Jurij. S tem dogodkom je vzklila zgodba, ki sega globoko v obrednost naših prednikov. Skozi prizmo njune usode in cikličnosti letnih časov se vzpostavlja nežno tkivo povezanosti med svetom božanstev in človeškimi usodami. Vabljeni v zgodbo o Juriju in Mari, ki nam razkriva zapleteno prepletanje človeških čustev, naravnih ciklov ter večnega potovanja med svetovi. Na dan zimskega sončnega obrata sta bogu Perunu in boginji Mokoš rodila dvojčka, sin Jurij (Jarilo) in hči Mara. Kljub že devetim sinovom sta Perun in Mokoš sprejela svoja dvojčka z veliko sreče. Vendar pa temne sile kaosa že načrtujejo svoje zle poteze, ki bodo zmotile božji mir, ki trenutno vlada v božjem dvoru na Svetovni gori. Še istega večera so [Velesovi](veles.md) odposlanci, koledniki, duše mrtvih, iz onstranstva prišli na Svetovno goro, pred zlata vrata božjega dvora in peli koledniške pesmi. V pesmih so koledniki zahtevali odkupnino, sicer, so rekli, bodo mladega božiča ugrabili in odpeljali s seboj. Ko so se vrata dvora odprla so koledniki hitro vstopili na dvorišče, kjer je rasel zeleni bor, in ugrabili mladega božiča. Jurija so odvedli s seboj, v svet zelenih livad, svet kjer vedno cveti cvetje. Veles je malega Jurija vzgajal kot svojega sina. Ko je nekoliko zrasel, je v podzemlju pasel sveto čredo in pazil na Velesove volkove. Vedno so ga obkrožale Velesove hčerke, med njimi tudi Jelica. Koledniki pa niso ugrabili le sina božjega, pač pa so s seboj odvedli tudi čredo svetih nebeških krav. Nebeške krave predstavljajo nebo, ki daje dež - dež je mleko nebeških krav. Zdaj, ko jih ni, tudi ni dežja in s tem tudi v naravi nič ne raste, potoki presahnejo. Veles je zaprl studence. Perun je Velesa zaradi polastitve sina in svete črede sovražil. Kjerkoli ga je zagledal, je vanj sprožal strele z neba. Veles se je pred Perunom skrival, pogosto je menjal svojo podobo, včasih se je prikazal kot domače govedo, včasih kot medved - kralj gozdnih zveri, včasih kot kača - Zmij, Vouvel, Ses, Kačja kraljica. Kadar je hodil po svetu in ga je Perun napadel z gromom in bliskom, je pred njim bežal, se skrival za skale, za hiše, za drevesa, včasih tudi za ljudi. Perunove strele zato treskajo povsod, včasih tudi v ljudi. Za nevihte pravijo, da so nebeška bitka med Perunom in Velesom. In prav prve nevihte v letu kažejo na Perunovo zmago. V veliki kozmični bitki je premagal Velesa in osvobodil svojega sina in sveto čredo. Krave se vrnejo na nebo, Jurij pa se pripravlja na prihod. ## Pomlad Spomladi se narava prebuja iz sna, počasi se prebuja tudi mlada Mara. Na spomladansko enakonočje sta dan in noč enako dolga. Sonce, svetloba je zmagala nad temo. Začenja se pomlad, mlada Mara prihaja z njo. Ni še vsa bujna, narava še ni še vsa ozelenela - na ta čas je treba še počakati - da se v deželo vrne Jurij, ki s seboj prinese 'pedenj dolgo travico'. Mara je mlado dekle, hči boga Peruna in boginje Mokoš. Fantje ji dvorijo, vse njene prijateljice so že našle ženine, ampak ona čaka na pravega. Svoje jabolko, simbol ljubezni, njene izbire, še vedno drži v svojih rokah, nikomur ga še ni dala. V onstranstvu pa se Jurij pripravlja na pot. Pri tem mu pomagajo sestrice, ki pripravljavijo, napojijo in nahranijo njegovega konja. Dogajanje je opisano v pesmih, ki jo vsi poznamo kot otroške ali kot plesne pesmice. Zeleni Jurij s svojim prihodom prinese pomlad. Z njim pride novo življenje, nova vegetacija, vse v naravi ozeleni. Na Jurjevo se namreč Jurij (Jarilo), Perunov deseti izgubljeni sin, ki ga je na božič ugrabil Veles in ga nato v onstranstvu vzgajal kot svojega sina, iz Irja vrne na naš svet, svet ljudi. Jurij se je na pot dobro pripravil. Pri tem so mu pomagale sestrice, hčere Velesa. Jelica je požela zeleno travo in z njo nahranila njegove konje ('pijte, jejte, pijte, jejte mojga brata konji'). Jurijeva pot je bila dolga, težka, prek morij in prek polj, 'prek devetih, prek desetih mostov', skozi gozd in prek blatnih močvirij. Prišel je iz onstranstva, iz vlažnega sveta, v suh svet. Svet, ki se je v Sušcu posušil in rabi vlago, ki jo s seboj prinese Jurij. S tem vladavina nad svetom, ki je bila do sedaj pri Velesu prenese na Peruna, Perunov suhi svet pa dobi to kar potrebuje - Velesovo roso, vlago, dež, vodo. Na nebo so se vrnile božje krave, njihovo mleko bo spet napajalo potoke, reke in jezera. Perun in Veles sta s tem za nekaj časa popravila odnose. Na svetu je spet zavladalo ravnotežje. Mara je Jurijeva sestra dvočjica. Rodila se je, tako kot Jurij, na zimski sončev obrat. Bila je mlada in lepa, črni lasje so ji padali na ramena. Do pomladi je rasla in se krepila, na očetovem dvoru je z drevesa, na katerem rastejo zlata jabolka enega utrgala. Spomladi je bila pripravljena na ljubezen. Vse njene prijateljice so si že našle fante in se poročile, le Mara še ne. Čakala je na tistega pravega. Na Jurjevo pa je spoznala mladega Jurija, ki je v deželo prinesel pomlad. Zaljubila sta se in okoli njiju je zacvetela vsa narava. Ko je Jurij na tem svetu spoznal Maro, svojo sestro, se je v njo nesmrtno zaljubil, ona pa v njega. Dvoril ji in za njeno roko prosil njeno mati, ki pa je poroki nasprotovala. Rekla je, da Maro raje zaklene v skrinjo, kot pa da jo da bradatemu Juriju. Mara se za besede svoje matere ni menila in je Juriju podarila svoje zlato jabolko, znak njene ljubezni. Ljubezen je trajala in se razvijala, v deželi je vladala pomlad in vse je zacvetelo. Začenjalo se je obdobje, ki pomeni bujno rast v, vse je kipelo od zelene barve. Začenjal se je plodni del leta. To je tudi čas, ko se na poljih in vrtovih začnejo dela. Vse je bilo pripravljeno na poln izbruh pomladi. Življenje je bilo lepo. ## Poletje Na Ivanje, na višku svoje moči, sta se Mara in Jurij poročila. Božanska poroka je bil dan, ko sta se tudi Perun in Veles pomirila. Leto s tem stopi v obdobje plodnosti, obilja, narava je v polnem razmahu. Harmonija je vladala na svetu. Vendar pa ima Jurij tudi svojo nestanovitno stran. Vsak mesec se prenavlja in vsak dan se spreminja - je kot Mesec. Ali bo njuna zveza zdržala? Narava je tako kot ljubezen Jurija in Mare poleti na višku. Grozdi se polnijo, pšenica dela klase, vrtovi so polni najrazličnejše zelenjave. Prihaja čas, ko bodo ljudje lahko pobrali sadove svojega dela. Pol leta je že minilo od Božiča, ko se je Jurij rodil in odšel na svojo pot. Pol leta Jurijeve poti skozi leto je za nami, pol pa je še pred nami. Le kaj prinese preostanek do naslednjega Božiča? ## Jesen Na jesensko enakonočje sta dan in noč spet enako dolga. To je praznik konca plodnega dela leta, poletje se poslavlja, prihaja jesen in z njo tudi čas žetve. Zdaj bodo ljudje pobrali svoje pridelke in jih spravili za zimo. In jih bodo potrebovali, kajti prihaja trda in kruta zima. Jurij med poletjem ni bil zvest Mari. Njegov značaj je podoben luni - nestanoviten je. Njuna zveza se je začela krhati. Končuje se plodnost njunega odnosa in s tem tudi plodnost narave. Ampak vsega še ni konec. Pravkar smo pobrali plodove našega dela, čuti se, da so dnevi vse krajši. Začenja se jesen, ko se narava odene v pisano listje toplih, jesenskih barv. Jurij je Maro prevaral, ni ji bil zvest, kot ji je obljubil. Mara pa tega ni trpela. Njena žalost jo je požrla in vsa se je spremenila. Sčasoma je postala jezna in vzkipljiva, hudobna. Očetu Kresniku je povedala kaj je Jurij storil in ta je naročil svojemu sinu Jarniku, da Jurija pošlje nazaj v onstranstvo, naročil mu je, da ga ubije. Jarnik je svojo nalogo opravil. Jurija je poslal nazaj od koder je prišel, v onstranstvo. Mare pa to ni prav nič razveselilo in ji olajšalo srčnih bolečin. Postarala se je, njeni črni lasje so posiveli in se kmalu povsem pobelili. Njena nekoč sijoča koža je postala siva in nagubana. Njeno dobroto je zamenjal hlad in zloba. Nič več ni Mara, mlada deklica, zdaj je Morana, boginja zime, teme, mraza, smrti in težkih sanj. Ljudje to preobrazbo vidijo in z njo nekaj časa živijo. Ko pa so je imeli dovolj, so Morano poiskali in jo poslali k Velesu, kjer čaka na ponovno rojstvo. Morana je vedela, da so jo iskali, zato se je skrivala med ljudmi, preoblečena v Pusta. Vendar ljudi ni mogla dolgo prevarati, našli so jo in jo zažgali na grmadi ali pa utopili v reki. V vsakem primeru primeren konec za Morano in njeno zimsko vladavino. Seveda pa prehod v onstranstvo niti za Morano, niti za Jurija ni konec potovanja. Oba sta se že ponovno rodila na božič in oba spet čakata, da pride njun čas. -------- V mogočnih zapisih časa se zrcali globoka povezanost naših prednikov z naravnimi cikli ter neizmerno spoštovanje do božanskega. Med temi starodavnimi zgodbami vzhaja pripoved o Juriju in Mari, ki se prepleta s starodavnimi običaji ter nosi globoko vpetost v tkivo narave. V dni zimskega sončnega preobrata, ko se v praznino prevesi noč in se rodi novo jutro, se pojavi mlado sonce, mladi bog, božji sin, božični Svarožič - Jurij. Z rojstvom Jurija se preplete zgodba, ki seže globoko v preteklost, v čase, ko so predniki slavili ritem življenja. Skozi pogled v usodo Jurija in Mari se vzpostavi nevidna nit med svetom božanstev in potmi človeških duš. Stopite z nami v pripoved o Juriju in Mari, ki odstira zapleteno prepletanje človeških čustev, naravnih ritmov ter večnega potovanja med svetovi. Na dan zimskega sončnega preobrata, v trenutku, ko se svetloba začne prebijati skozi temo, se rodita Perunov sin Jurij (imenujejo ga tudi Jarilo) in boginja Mokošina hči Mara. Perun in Mokoš kot starša dočakata njuno rojstvo z iskricami sreče, kljub temu da sta že imela devet sinov. Vendar že temne sile čakajo v zakotju, pripravljene za ples kaosa, ki bo zamajal božji red na Svetovni gori, kraju, kjer se stikata nebo in zemlja. Ob istem večeru se iz meglic onstranstva prikažejo Velesovi poslanci, koledniki duš preminulih. Prinašajo zvoke starodavnih pesmi, ki prepletajo svetove. S svojimi glasovi zahtevajo plačilo, sicer bi odpeljali mladega božanskega Jurija s seboj nazaj v onstranstvo. Ob odprtju vrat božjega dvora stopijo koledniki skozi prage in se naselijo na dvorišču, pod krošnjami zelenega bora. Tam ugrabijo Jurija, potomca sonca, in ga odnesejo v svet zelenih prostranstev, v svet imenovan Irij. Veles sprejme Jurija kot svojega sina, ga usmerja skozi onstranstvene pokrajine, kjer zelenje nikoli ne pojenja in cvetje vedno razgrinja svoj vonj. V teh svetovih raste Jurij, obkrožen z Velesovimi hčerami, med njimi tudi Jelica. A koledniki ne odnesejo le Jurija, temveč tudi svete nebeške krave, ki predstavljajo nebesno telo, ki prinaša blagoslov dežja. Brez teh krav ni mleka za zemljo, ni vlage za rast. Veles zapre studence, voda umika svoj korak. Perun, oče nebes, se zaradi ugrabitve sina in krav zaseje v srce grenkoba. Njegova jeza izbruhne v strele, ki razsvetljujejo nebo in pogašajo temo. Veles postane tarča Perunove jeze, njegove podobe pa se prelivajo v podobah goveda, medveda, kače. Vsakič, ko Perun sproži strel, Veles beži pred njim, skriva se za kamni, drevesi, celo za človeškimi podobami. Tako strele gredo svojo pot, včasih se dotaknejo ljudi, jih preseka. Nevihte postanejo krvavi spopad med Perunom in Velesom. Prve nevihte v letu nosijo v sebi Perunovo zmago. V velikem nebesnem boju Perun premaga Velesa, Jurija in krave iztrga iz objema onstranstva. Mleko nebeških krav ponovno nahrani vode, reke in jezera. Perun in Veles popravita ravnovesje, spet se vzpostavi harmonija. Jurij, ki se vrne na zemljo, sreča Maro, sestro, ki jo doslej ni poznal. Med njima zacveti ljubezen, kot cvet v pomladnem vetru. S to ljubeznijo pride Jurij, z njo pa pomlad, prebujanje narave, obljuba novih začetkov. Pomlad Narava odmika zimski plašč, razgalja svoje barve in vonje. Mara, hči Peruna in Mokoš, sije v spomladanskem soncu. Ob pomladanskem enakonočju, ko svetloba premaga temo, se Mara dvigne kot ptič, ki se dviga nad obzorjem. Mlada in čedna, nosi v svojih očeh skrivnost, v svojih rokah pa jabolko ljubezni. Njen korak je lahkoten, a v srcu se prebudi nemir, ljubezen še čaka na svoj čas. Jurij pa se pripravlja na novo pot. Obdan z Velesovimi hčerami se pripravlja, da se bo vrnil na zemljo. Priprave so kot starodavni obredi, v katerih se prepletajo vonji, barve in zvoke narave. S svojo vrnitvijo Jurij prinese pomlad, ki odgrinja cvetje in spodbuja rast. Svojim konjem daje Velesova dekleta, trava je sveža, vonjave omamne. Jesen Jesensko enakonočje oznanja prehod, dan in noč sta v ravnovesju. Zlata barva začne prevevati naravo, listje se počasi spreminja v ogenj. Medtem ko narava spreminja svojo podobo, se v odnosu med Jurijem in Maro začenja rušiti plodnost. Njuna povezanost se zgublja, kot drevo, ki izgublja listje. Ko dni postajajo krajši, Jurijeva zvestoba peša. A tudi ti časi so del neskončnega kroga, ki ga veje veter starodavnih zgodb. Jurij in Mara se bosta še srečala, v drugačni podobi, v drugačnem času. Njuna zgodba bo spet zaživela, kot prastari rituali, ki se ponavljajo skozi večnost. Oba sta že okusila smrt, vendar to ni konec. To je le prehod, kot letni ciklus, ki se vedno znova začne in konča.